Thursday, October 29, 2009

Nekaj drobtinic o vsakršnem telesnem kaznovanju otrok

Descartes je tisti mislec, ki se ga splošno krivi za vzpostavitev nepremostljive razlike med duhom in telesom. Razlike, na kateri naj bi gradila celotna moderna misel in na podlagi katere so še vedno oblikovane temeljne smernice zahodnega tako znanstvenega kot laičnega mišljena. Ali je ta zareza v zgodovini mišljenja res Descartesovo maslo ali ne, ni vprašanje tega bloga. Da pa ta način mišljenja kontaminira sodobno laično misel in ji podtika predpostavke, na katerih gradi nadaljnje distinkcije, je jasno tudi iz predloga novega družinskega zakonika, ki med drugim prepoveduje tudi vsakršno obliko telesnega kaznovanja otrok.

Ne glede na vsa vprašanja, ki jih odpira predlog novega družinskega zakonika in tudi prepoved vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok, se bom na tem mestu posvetila le eni malenkosti.
Javna debata okrog prepovedi vsakršne oblike telesnega kaznovanja otrok se namreč koncentrira okoli vprašanja, ali je klofuta (kot primer posega v fizično integriteto otroka) vzgojni ukrep ali nemara fizično nasilje nad otrokom, kakor trdijo zagovorniki zakona. Njihova argumentacija je namreč sledeča: ker je v splošnem telesno nasilje nad drugo osebo prepovedano, ni razloga zakaj bi se smeli slepiti in upravičevati kakršnokoli telesno nasilja nad otroci kot metodo vzgoje. Problematizirala bom dve točki te argumentacije in sicer: 1.) ali je otrok oseba in 2.) ali je klofuta fizično oz. telesno nasilje.

»Oseba« je eden izmed osrednjih pojmov, na katerih so utemeljene različne razsežnosti sodobne, zahodne kulture. Na makro ravni je oseba poslednji element, atom ali monada družbenega sistema. Iz tega vidika je ta samostojna entiteta opredeljena prek sposobnosti avtonomnega odločanja in posledič
no sposobnosti tvorjenja odnosov, tj. razmerji do drugih avtonomnih entitet. Ta koncept je temeljen za sodobno družbo, saj omogoča naprimer pravni sistem, v katerem se na osebo prilepijo določene pravice in dolžnosti, ekonomski sistem, ko se na osebo prilepi lastništvo in svobodno razpolaganje z njim, politični sistem prek pravice političnega odločanja itd. Na mikro ravni pa se z vzpostavitvijo neke samoidentitete prek referenčne točke, ki ji pravimo oseba, razprejo tudi moralne razsežnosti, ki so vezane na to osebo: od odgovornosti in svobode tja do vesti.

Pojma osebe ne smemo na noben način mešati s pojmom človeka ali posameznika. Vemo namreč, da so naprimer podjetja opredeljena kot pravne osebe; torej so neke samostojne entitete sposobne avtonomnega odločanja, za katerega tudi kazensko odgovarjajo. V zadnjih časih se med drugim govori tudi o t.i. družbeni in okoljski odgovornosti podjetij, prek katerih bi lahko celo opredelili kot moralna nekatera podjetja, ki naprimer ne onesnažujejo okolja, zaposlujejo veliko število dobro plačanih ljudi itd. Po drugi strani pa za opredeljevanje vedenja otrok ne uporabljamo moralnih kategorij: če že, rečemo, da so hudobni, nevzgojeni itd., ne rečemo pa, da so nepošteni, nemoralni, saj od njih ne pričakujemo poznavanja moralnih načel in razmišljanja o posledicah njihovih dejanj. Otrokom prav tako pravno,
ekonomsko in politično ne priznavamo sposobnosti sprejemanja odločitev in niti odgovornosti za njihova dejanja. Zaradi tega imajo otroci svojega zakonitega zastopnika, ki so običajno njihovi starši. Kljub uporabljeni pravni terminologiji, se je treba zavedati, da starši ne zastopajo otrok le v pravnem in ekonomskem smislu, temveč tudi naprimer v moralnem: če se otrok grdo vede, je nevzgojen, za kar so krivi starši; če otrok ne pride primerno pripravljen v šolo, so zato odgovorni starši, ki ga niso prisilili, da napiše domačo nalogo itd.

Poudariti je torej potrebno, da so vse pravice, ki so vezane neposredno na otroka, izključno pravice otroka napram staršem. Kolikor so starši zakoniti zastopniki otroka, so pooblaščeni, da v njegovem imenu uveljavljajo njegove pravice; tako tudi v primeru, ko kdo (ki ni starš) zganja fizično nasilje nad otrokom. S takšnim zakonom tako država ali kakšna višja integracija z njenimi smernicami posega v integriteto družine, vendar le iz strani dodeljevanja pravic otoku, ne pa tudi iz strani prevzemanja odgovornosti za njegove dolžnosti. Ob predpostavki, da je »vsakršna« oblika telesnega nasilja vzgojna institucija, pa posega in krni sam vzgojni proces, ki naj bi otroka ravno naučil prevzemanja odgovornosti za njegova dejanja in toliko oblikoval v osebo, ki bo sposobna to odgovornost prevzeti nase. Ob vsem poudarjanju pravic otrok pa še nikomur ni padlo na pamet, da bi napisal zakonik o pravicah vzgojiteljev, ki v zadnjih desetletjih vse bolj izgubljajo vzvode avtoritete. Vendar »Ne!«, pravijo zagovorniki zakona, »avtoriteto se lahko doseže še kako drugače kakor prek fizičnega nasilja!«. »Prav«, odgovarjam, »v Ameriki je že dolga praksa ta, da se tiste otroke, pri katerih beseda ne zaleže in katere se ne da umiriti na lep način, diagnosticira s kakšno tistih otroških bolezni: saj veste: ADHD, conduct disorder (!) in podobno. Če že ne klofuta, bo pa Ritalin® umiril tiste, katerim beseda ne pomaga!« Priporočamo ga lahko seveda tudi tistim staršem, ki niso sposobni mirno spremljati razgrajanja svojih otrok, ne da bi pri tem vpili ali jim – bog ne daj – primaznili klofuto. Različnim oblikam nasilja se tako lahko izognemo z "nenasilnim" zdravljenjem duševnih motenj. Vendar to je že druga zgodba.

Druga točka, ki je želela biti osrednja točka bloga, a bo ostala smernica za premislek, je kategorizacija klofute kot telesnega nasilja. Klofuta je seveda metafora za vse ostale oblike tistega »vsakršnega« telesnega nasilja: ščipanje, vlečenje za ušesa, udarjanje po riti oz. kakršnekoli oblike povzročanja telesne bolečine (kot sem prebrala v neki propagandni brošuri). V tej kategorizaciji oz. razločevanju med fizičnim in psihološkim nasiljem se kaže tista baje Descartesova dediščina, o kateri radi govorijo nekateri medicinski antropologi. Imanentni problem tega zakona je namreč, da se osredotoča in potencira kriminalizacijo le tistih oblik »nasilja«, ki so oprijemljive. Težko opredeljive oblike t.i. psihološkega nasilja, za katerega se bodo vsi strinjali, da pušča na razvoj otroka bolj dolgotrajne posledice kot rdečica, ki izgine v nekaj minutah, pa pušča ob stran. Za širšo razpravo o opredelitvi pojma nasilja žal na tem mestu ni več prostora. Obregnila bi se le ob problematičnost tega, da si zakon domišlja, da želi sankcionirati telesno nasilje prek šibke opredelitve, ki jo zaznamuje zveza »telesna bolečina«. V resnici sankcionira nekaj povsem drugega. Vsakdo, ki je bil kdaj sklofutan, ve, da bolečina, ki jo klofuta povzroči, ni telesne narave. Klofuta (vlečenje za ušesa, tepenje po riti itd.) je predvsem stvar ponižanja, sramu in nebogljenosti. Kolikor klofuta sploh ima kakršenkoli učinek, je ta daleč onkraj »telesne bolečine«, ki naj bi bila razlog njene kriminalizacij.


To je le nekaj razpršenih drobtinic v debati, ki bi potrebovala mnogo bolj sistematično in predvsem širšo razpravo, kot jo tukaj lahko ponudim.


Marijana Koren

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.

Monday, October 19, 2009

Kako moramo brati Sveto pismo

Sveto pismo ima ta dvojni značaj, da je po eni strani po svojem bistvu knjiga za vse, knjiga za odrešenje vseh, velika knjiga evropske kulture, knjiga, katero naj bi si vsak vzel v roke in prebiral. Po drugi strani pa je ta knjiga vseh knjig, preprosto rečeno, zapletena in povsem nerazumljiva. V kolikor vsak Evropejec ne bi imel že nekega določenega predznanja o okvirnih dogodkih, ki se dogajajo v Svetem pismu, ne bi kaj dosti pobral iz te knjige, oziroma, kar bi pobral iz nje, bi bilo milje daleč od tistega, kar je knjiga (ali pisec določenega teksta) hotela povedati. Lep primer za to je, npr. ko indijski guruji želijo razlagati biblijo.

Zaradi esencialne spornosti te knjige so se skozi leta rodili katekizmi. Namesto, da bi ljudje (in tudi župniki), ko so hoteli odgovor na neko določeno problematiko, viseli leta in leta pred mizo in študirali Sveto pismo, so preprosto pogledali v katekizem in stvar je bila več ali manj rešena. Tako se je biblija umaknila v liturgično raven in molitev, za vsakdanje življenje pa smo imeli njen ekstrakt v katekizmu. Tako je veljalo v katolištvu do II. vatikanskega koncila leta 1965.

Seveda marsikdo, ki se je cenil preveč, ni hotel brati zgolj dodelanih ekstraktov in obnovljenih rezultatov, temveč je hotel sam brati biblijo in razbrati iz nje njen pomen. Zgodovinsko so to bili ljudje, kateri so hoteli odvzeti Katoliški (ali Pravoslavni) Cerkvi njeno nezmotljivo tradicijo razlage Svetega pisma. Te skupine so trdile, da je Cerkev skozi zgodovino ta tekst popolnoma preinterpretirala v svojo zlobno korist, zato so se odločile, da bodo ponovno povrnile prvotni pomen Svetega pisma.

Te skupine lahko na grobo razdelimo na dve, namreč protestantske skupine in denominacije, ki zahtevajo dobesedno branje biblije, ter humaniste in filozofe, ki biblijo berejo metaforično. V kratkih vrsticah, ki so mi na voljo bom poskušal. pokazati, zakaj sta oba pristopa napačna Ker sem za uvod porabil skorajda ves moj prostor, bom moral ta sestavek razdeliti na (vsaj) dva dela.

Najprej se bom usmeril v napačnost dobesednega branja Svetega pisma. Namen ni zgolj kritika evangeličanskih skupin in sekt. Problem je še hujši. Mnogokdaj mi je kak nevernež rekel, da so pravi kristjani le protestanti, ki biblijo berejo dobesedno. Katoliki vedo, da niso zmožni izpolnjevati napisanega, zato nenehno preinterpretirajo in si s tem olajšujejo življenje. Če bi temu osebku že mogoče dopustil, da marsikdaj in pri marsikom velja druga točka, mu v prvo ne morem pod nikakršno točko privoliti.

Poleg tega, da nam sam pogled na štiri evangelije odvrača od ideje, da bi evangelije brali dobesedno, nam mora biti jasnih še nekaj ključnih točk. Predrazumevanje dobesednega branja Svetega pisma je dobesedno razumevanje, da je v njem Božja beseda in da je Bog z njo spregovoril ljudem. Prejšnjikrat sem gledal neki dokumentarec, v katerem se je nek ameriški protestant, profesor na univerzi (?!?!?), šopiril, da, v kolikor je Bog hotel nagovoriti ljudi, jih je nagovoril jasno in razločno, da ga bo lahko vsak razumel. Če odštejemo ošabnost tega gospoda, profesorja, ki polaga Bogu, kako naj nagovarja ljudi, moramo reči, da ima prav na popolnoma zgrešen način. Verjetno je bilo piscem in prerokom povsem jasno, kaj hoče Bog od njih. Problem se je zgodil, ko so hoteli ta doživljaj, ta dogodek vere, ubesediti. Torej, kar je potrebno prvo vedeti je, da Sveto pismo ni Koran, ki je le zemeljski izvod tistega Korana, ki počiva v nebesnih višavah pri Alahu, temveč je Sveto pismo napisano od ljudi. Od ljudi za ljudi. Mohamedu je bilo lahko, on je zgolj poslušal kaj mu je angel Đibril govoril in on je ponavljal za njim in drugi so pisali. Medtem ko pa je že Mojzesu bilo težko, ko je zaradi svoje nagle jeze razbil table in jih je moral spet pisati. Kaj šele tistemu, ki je moral to napisati.

Torej, pisec, katerega delo je vključeno v kanon Svetega pisma, je bil soočen z določeno Božjo prisotnostjo, s trenutkom vere, z razodevajočo se Božjo voljo, tisto, kar je napisal, pa je njegova refleksija, njegovo teološko podajanje nečesa neizrekljivega, oz. bolje, nedefinirajočega. Da bi to izrazil (in predvsem, da bi to izrazil ljudem, svojim sodobnikom, katerim je bilo tudi namenjeno), uporabi prispodobe, ki so bile ljudem tistega časa razumljive. Relacija, ki se dogaja ni zgolj Bog-kmet iz South Dakote, temveč Bog-pisec pisec-njegovi sodobniki-...-kmet iz South Dakote. Zaradi tega imamo tudi štiri evangelije. Vsak je namenjen določeni skupini ljudi. Torej, Sveto pismo ni Božja Beseda, ampak Božja Beseda je v Svetem pismu.

Da bi stvar še dodatno zakomplicirali, moramo vedeti, da so poleg piscev tu še redaktorji. Zaradi tega je dr. Tinetu Hribarju Nova Zaveza eno sračje gnezdo. (Sedaj lahko le še čakamo, kdaj bo ugotovil, da je sračje gnezdo tudi Stara Zaveza.) Redaktorji niso zgolj postavljali po nekem narativno zaokroženem redu obstoječe spise, temveč so nekatere tudi skupaj spojili. Npr. 1. Mojzesova knjiga je bila napisana v babilonskem suženjstvu, torej za vsemi ostalimi Mojzesovimi knjigami. Če poleg tega pogledamo natančneje 1. Mojzesovo knjigo (ali Genezo), njeno drugo in tretje poglavje, bomo ugotovili, da sta dva vira spojena v enega. Da imamo v bistvu opravka z dvema zgodbama, dvema viroma, katera sta spojena v eno pripoved. To spoznamo po dveh točkah. (1.) zgodbi se med seboj razlikujeta, (2.) pisca (oziroma vira) uporabljata različne nazive za Boga. Tradicionalno jima pravimo elohist in jahvist, saj eden uporablja besedo Elohim (ali Bog), drugi, starejši, pa še izgovarja tetragram JHVH, ki se ga kasneje ne sme več izgovoriti. Celotna 1. Mojzesova knjiga naj bi sestojila iz štirih virov (poleg omenjenih še devtoronomist in duhovniški vir). Vsak avtor je pisal svojim naslovljencem in ima zaradi tega specifične točke, ki jih hoče izpostaviti, in svoje specifične retorične prijeme, s katerimi hoče svojim sodobnikom približati razodevajočo Božjo Besedo.

Vsaka refleksija vere, vsak poskus ubeseditve transcendentnega v človeku bolj razumljive pojme, je pa že po definiciji teologija. Zaradi tega govorimo npr. o Markovi teologiji, o Lukovi teologiji, o Pavlovi teologiji (o vsem tem več v sklepnem prispevku).

Za konec vzemimo primer, katerega mi je sugeriral moj ljubi profesor dr. Franc Zore v dodatnih individualnih urah v baru Vesolje: predstavljajmo si, da čez tisoč let dobijo transkripcijo nekega navadnega pogovora iz našega časa. »V bistvu sem šel potem domov,...«, »dejansko je moje mnenje tako...«, »dobesedno smo spili pol Soče...« V kolikor bi nas to ljudstvo bralo dobesedno, ne bi popolnoma nič razumelo, o čem smo se sploh pogovarjali...

(nadaljevanje sledi... čim prej!)

Miha Kosovel



Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno tudi društva.